Jurečeva jama – Žirovska trmoglavka
Dolžina 5113m, globina 166m
Vseskupaj se je začelo že v lanskem letu. Na enem od sestankov JD Carnium sem srečal Benota. Le-ta je bil v ekipi mladcev, ki so zadnjih N-let odkrivali “Žirovsko trmoglavko”. Beseda je dala besedo in sva se začela resno pogovarjati o potopu v enega od sifonov. Na hitro mi je razložil, da so v jami, ki je trenutno dolga preko 5km sicer štirje.
Dokončni datum seveda določimo na občnem zboru smo se dogovorili. Ok občni zbor in ob pivicu po točki razno določimo 22. marec za tisti podvig. Kdo je razmišljal, da bodo ravno ta dan tudi državnozborske volitve.
9:00 mi je nekaj dni pred tem rekel Beno, v ambasadi v Žireh. Zmenjeno.
Sobota zvečer, jaz pra prazen tank goriva. Ravno v času, ko ni goriva za dobiti nikjer. Sreča se je nasmehnila v kranjskem OMV, kjer dobim tistih 29,36L dizla, v bistvu zadosti za pot do Žiri in nazaj. Da skrajšam…Ambasada, parking, oprema in že lezemo proti jami.
Vstop v jamo ob 10:30, kakor smo si zabeležili termin. Potem pa gas dol, gor, levo in desno. Jama Žirovska trmoglavka je zavita, prekleto fizično naporna a s trmo pridem do sifona. Ekipa enajstih nosačev moje potapljaške opreme je debelo uro počivala, sam pa sem iskal nadaljevanje 12m x 3.5m velikega jezerčka, ki je dokaj pravokotne oblike. Našel sem dva izhoda, ker jama mora iti nekam, saj so v jezerčku male ribe. Desno je mali tunelček za trojno širno roke in gre dalje, žal sam ne zlezem notri. Levo od njega je nekaj širšega, a pri res nič vidljivosti sem po občutku zlezel v nek rov mogoče 3m daleč in kot kaže računalnik 5.3m globoko. Žal je vidljivost res 0, zatorej je zadevo težje razikovat. Precej debelo uro smo kasnje ugotovili sem pouzkusil, a žal dokaj neuspešno. V tistem rovu sem vedno naletel na konec ali pa sem se nekam “zabil” z glavo ali flašami. Skratka težko rečem kam je šel rov, če je sploh kam šel.
Kakorkoli štejem si za uspeh potopa, ker smo “ugotovili” da se jama zaključi, saj v potapljaškem smislu. Kakor pa je dejal Beno vmes: Bil si vsaj 5.3m dlje, kot pa mi 😉
SMEH!
Ekipa mladcev je zagrabila prasice polne potapljaške opreme. Zame pa zahteven dvig, saj počitka ni bilo. Priznam, da je na koncu zmanjkalo moči, a glej pred menoj še 30m 75° puzanja po ozkem toboganu. Osenajstletni mladec je pritiskal, da sem moral vlečt tisti štrik, ko je končno le uspelo. Še dobrih 50m in sem zunaj si rečem, ko pridem do vhodne ožine, pozdravim svizca, ki je očitno našel vhod jame in ga spremenil v zimsko domovanje. Potem pa še čez ožino, ki je bila prekleto ozka.
Brez ekipe mladcev, ki jih je nabral Beno bi tole ne bilo mogoče. Poleg JDCK so sodelovali še fanje iz drugih jamarskih društev, kar pomeni, da je za takle podvih potrebno stopiti skupaj.
Zahvala res vsem. A kakor kaže še nismo konec. En sifon bomo izpustili je določil Beno ob povratku, saj je blaten in enostavno ni prostora za vnos opreme, kaj šele da bi se preoblekel vanjo. Poleg tega je vhod v sifon nemogoče ozek. Vseeno pa nas čaka še en podvih, približno 250m dalje od sifona dve, prej opisanega. V času pa to pomeni še dodatno debelo uro prebijanja po jami.
Izhod zadnjega iz jame je bil okrog 18:00 ure, kar pomeni, da smo preživeli en šiht v jami. Šibamo nazaj v Ambasado na pico. Le-ta stane od 5-7€, kar je ne dobiš v Sloveniji za ta denar.
Prijetno preživeta nedelja!
