Revija JAMAR: Potapljanje v italijanskih jamah Solagna – Valbrenta

V začetku marca dobim email s strani Damijana Šinigoj. Le-ta je urednik revije JAMAR, ki jo izdaja Jamarska Zveza Slovenije.
Vseskupaj pa se je začelo decembra 2024, ko sva na FB messenger govorila o člankih za revijo. Priznam, da sem nanj potem pozabil, vse dokler nisem pred kratkim, po več kot letu dnji dobil mail od Damijana. Moram priznati, da mi je članek v reviji že oblikovno zanimiv. Spodaj skan iz revije, čisto spodaj pa osnutek članka, ki je šel seveda še skozi lektorja, upam; pred objavo. 😉

Celoten članek:

Potapljanje v italijanskih jamah Solagna – Valbrenta

Petek zjutraj,  6:00 vžgem Hondo in se odpravim na pot.  Po 320 km vožnje pred seboj zagledam “Bar da Gino”. Vsekakor ni bil moj namen obiska kavarne, pač pa meeting point z italijanskim jamskim kolegom Michelom. Michela sem poznal že od prej, namreč v teh jamah sem se potapljal junija 2020, a lepe stvari je potrebno ponoviti.

Vožnja do Nove Gorice je kar padla skozi. Seveda na zadnji črpalki je bilo potrebno naliti bencin, saj je razlika med cenama goriva med državama očitna. Ena express kavica in že drvim čez mejni prehod. Le-tega tokrat kontrolira le še italijanska policija. Potem pa dolga vožnja proti večini Slovencem znanim Benetkam. Kdor ne pozna Benetk pa prav gotovo pozna letališči Marco Polo in Treviso. Od tam nas večina potuje v različne evropske destinacije z nizkocenovnim ponudnikomRyanair. V bližini letališča se cesta odcepi in vodi na sever. Ravno okrog Benetk ni obvoznice, zato sem se prebijal skozi gost promet počasi. Zaupanja vreden google maps, je že doma preračunal, da bo vožnja trajala točno tri ure in pol. Zmotil se ni niti za minutko 😉

Michael me je že čakal….

Kavica je v Italiji obvezna. Italijani poleg kave ne točijo vode, kot pri nas. Cene so podobne našim, mogoče malenkost višje, gledano na vse – tudi hrano. Apartmaji pa so seveda precej višjega cenovnega ranga. Mogoče so tudi bolj razkošno opremljeni, v primerjavi z hrvaško. 

Z Michaelom sva v planu imela narediti potope v vse jame, ki so v tistem okolišu oz. v dolini Valsugana. Začetek doline se začne z mestom Bassano del Grappa na jugu in manjšim krajem oz vasico Valbrenta na severu.

Jame se od spodaj navzgor sledijo po imenih: Grotta (jama) dei Fontanazzi, Grotte di Oliero, ki se deli na dva vhoda Cogol dei Veci (jama starih ljudi) in Cogol deI Siori (jama bogatih ljudi). Najbolj severna oz. na koncu vasi Brenta pa z najbolj simpatičnim jezerčkom slovita Grotta del Elefante Bianco. Tokratnji plan je bil obisk približno uro odmaknjene manj znane jame Rio Toretta.

Plan narejen. 

Grotta dei Fontanazzi je za moje pojme najbolj pisana jama in je na prvi pogled podobna naši Suhadolci ali Okencem. Do same jame je potrebnega kar nekaj fizičnega dela, da znosiš vse jeklenke in opremo v malo jezerce, ki je ob vhodu jame. Vhod je pompozen in je zik-zak. Kako točno zgleda je možno videti na veliko filmih na Youtube. Za mene je bilo to prvič čisto nor vstop v jamo. Jama je močno razvejana in je bila šele v zadnjih letih precej daleč v notranjost raziskana s strani poljaka Krzysztofa Starnawski, ki je dodobra poznan jamskim potapljačem po celem svetu. Jama omogoča nam “navadnim” potapljačem na odprti krog največ raziskovanja v primerjavi z ostalimi jamami v okolišu, saj največje globine ne presežejo 30-35 metrov. Samo penetracijo pa na odprti krog omejuje količina plina in mrzle roke.

V nadaljevanju mojega raziskovanja sledi Grotta di Oliero, ki ima dva vhoda.  Levega sva obiskala najprej. Imenuje se Cogol dei Veci. Jama ima precej velikanski in širok vhod. Prvi del jame je ti. cavern del jame, šele v nadaljevanju se prelevi v pravo jamo. Precej daleč v notranjosti jame pa se združi z desnim vhodom, ki se imenuje Cogol del Siori. Ker je do združitve jame precej daleč v notranjost jame, je za tak potop priporočljivo imeti rebrider in podvodni skuter. 

Za naju je bila meja 50m globine, kolikor “dovoljuje” znanje in kartica saj sem tehnični potapljač. Jama, z globokim potopom ima seveda poleg omejitve globine še omejitve plinov, občasno pa tudi slabšo vidljivost. 

Glede na to, da je pred mojim prihodom deževalo je bil to vzrok za slabšo vidljivost v jami. Da se razumemo ne govorimo o vidljivosti 0. 

V tej jami sem šele doživel tisto “obsežnost” jame, ki jo jama lahko ima. Naše jame so žal precej ožje in smo na to bolj navajeni, zato je bila navdušenost v jami še toliko večja. 

Desni vhod Cogol deI Siori je bil rezerviran za letošnje leto. Tokrat sva italijanske jame obiskala z mojim cave buddijem Jurijem. Zaradi smrti mojega očeta sva spomladansko planirano odpravo prestavila na oktober letos. Odpravila sva se s kombijem in dvema bencin kompresorjema, da sva kar najhitreje napolnila jeklenke med potopi. 

Iz mojih predhodnih izkušenj sva s seboj vzela tudi ti. stage – aluminij bočne flaške z različnimi mešanicami. Od Nitrox 32, 50 do 100 kisika. Vse to nama je pomagalo skrajševati celoten dekompresijski čas po daljših ali globjih potopih. Ne pozabimo, da je voda v jamah med 8-12°C in vsaka minuta mirovanja na treh ali petih metrih šteje. Osebno predvsem čutim kaj hitro mraz v roke.

Podajšani vikend je bil kot nalašč, da sva obiskala večino jam. 

Cogol deI Siori zahteva od potapljača kar precej fizične pripravljenosti, saj je parkirišče dokaj oddaljeno od vstopa v jamo. Opremo je potrebno znositi čez most, saj je pravzaprav dvorišče Grotte di Oliero spremenjen v elektrarno. Od tam pa je potrebno plavati proti toku v cavern del, kjer se nahaja potem vhod v jamo. 

V ta del jame vozijo s čolni tudi obiskovalce, kot turistično atrakcijo kraja. Vhod v jamo se je začel na sredini velike jame. Ko čakam Jurija na površini sem razmišljal kako bi mi prav prišel podvodni skuter. Saj je plavanje proti toku precej ogrevalo telo v suhi obleki. Takoj po spustu v jamo sva uvidela ogromno cev, ki je pravzaprav nameščena globoko v jamo, in napaja vodne turbine elektrarne. Zajem je globoko v jami, saj ob morebitni suši nivo vode pade in bi morala elektrarna mirovati, kar pa ni nikomur želja.

V notranjosti jame je povsod speljana vrv. Le-ta je bila za prst debela, kar je več kot običajno. Prav tako so bila pritrdišča debelejša in večja, kot običajno. Takoj mi je dalo mislit, da tukaj ob močnem deževju voda močno bruha zato je bila debela vrv edina rešitev, da je tok ne odrtga. Ves čas sva plavala proti toku. 

Struktura jame je, da so skale precej gladke, kar kaže na količino vode, ki je skalo “zgladila”, barva skal pa je precej svetle barve. Šele po pol ure plavanja levo in desno se je jama zožala in začela spuščati. Žal sva zaradi naprezanja pri plavanju proti toku imela bistveno večjo porabo plina in s tem krajši potop. Pot ven je bila fascinantna, saj te tok dobesedno poriva in sva imela pot nazaj precej hitrejšo gledano na vhodni čas. Bila sva mnenja, da je jama zanimiva, a za dva potopa zadosti.

Grotta del Elefante Bianco se nahaja na koncu vasi Mori v smeri Valbrenta. Izvir jame se izliva skozi krajši potok v široko reko Brenta. Precej južno so na njej postavili ogromno elektrarno, ki si jo je moč ogledati, saj je čez njo speljana peš pot. 

Med drugim pa je na reki zaživel rafting in ni čudno, da je v okoliških vasicah zrastlo precej privat namestitev in rafting šol. V bližini najinega apartmaja so imeli na prej omenjeni reki postavljen tudi tekmovalni poligon. 

Za vstop v to jamo potrebuješ nahrbtnik s katerim čez privat zemljišča in med hišami, ki so postavljene v hrib znosiš opremo. Peš pot gre malce gor in malce dol. Italijanski jamski potapljači so ob poti navzdol postavili vrv, ki ti pomaga zaustavljati lastno težo in težo opreme. Velikansko jezerce, ki je bilo najbolj fotogenično in je pravzaprav vstop v ustje velikanske jame naju je že čakalo, da vanj zloživa opremo. 

Jama je bolj tehnične narave, saj ob vstopu skozi ustje hitro pada in si po 5-10 minutah že na globini 50m. Nekje vmes je en krak, ki gre levo, a mi ga je uspelo najti samo enkrat. Posebnost tega kraka je topla voda, ki se nahaja notri, saj se ne meša z mrzlo vodo in je pravi balzam za potapljača v smislu gretja. Vidljivost v tej jami je vedno pod povprečjem, a je odvisna od vira vode, ki se očitno nekje višje meša z blatom. Vseeno fantastična jama, a sva se strinjala da bo en obisk kar dovolj. Tudi v preteklosti sem naredil le en potop, saj je nošnje opreme zahtevno in pobere precej časa.

Letos sem s seboj prinesel tudi dron, saj je dolina Valsugana fotogenična iz narisa. S pomočjo drona sem napravil precej fantastičnih posnetkov.

Rio Toretta je jama v kateri sem bil samo enkrat in sicer lansko leto. Z italijanskim kolegom Michelom, ki je bil v preteklosti moj inštruktor za jamsko licenco inštruktorja sva jo obiskala. Le-ta se nahaja v hribih več kot uro vožnje od apartmaja. Lokacijo moraš poznati vnaprej, saj ni prosto znana, pa tudi jama ni prav pogosto obiskana. Po obisku mi je bilo hitro jasno zakaj ne. 

Parkirišče je majhno, mogoče za dve vozili. V nahrbtnik zbašeš eno od jeklenk, zagrabiš plavutke in se po suhi strugi kjer poteka pot odpraviš do velikanskega vhoda v jamo.  Do vhoda je vsaj deset minut hoje v breg. Res, da je bila spomlad, a temperature zunaj so bile tako visoke, da sem hodil naokrog brez zgornjega dela, za povrh je svetilo še sonce in od naju je kar tekel pot. Prišla sva do vhoda v jamo in se potem spustila čez skale do malega jezerca, kjer se je pričel potop. Jama ima dva sifona. Midva sva se za prvi potop odločila iti desno v sifon. 

Kalvarija, saj moraš v suhem delu jame nositi jeklenke naokrog. Za povrh še v suhi obleki. Toliko mokrer v suhi obleki že dolgo nisem bil, ne od vode, obleka je držala brez težav. Po kar nekaj preskokih sifonov sva prišla do konca mokrega dela jame. Tam sem videl vrv in bi potrebovala jamarsko opremo za suhe jame, če bi želela narediti napredovanje v jami sami. Samo pogled je bil zadosti, da sva se strinjala in obrnila nazaj proti izhodu. 

Levi del jame je več obetal. Spustila sva se čez sifon, a ta jama je res “nevarna”. Dno je posuto z fino mivko. Le-ta je v jamskem potapljanju znana, kot zelo nevarna, saj že najmanjše mahanje z rokami ali nepravilno plavutkanje dvigne mivko in naredi vidljivost 0. Jamski potapljači se dobro zavedamo, da mahanje z rokami – kot kontrola plovnosti odpade. Prav tako plavamo t.i. žabo, poseben stil plavanja, ki ga rekreativni potapljači uporabljajo redkeje. Le-ta ne dviguje sendimenta z dna, ob predpostavki, da je potapljač kar se da horizontalno. Zato je jasno, da imamo za tako lego vedno roke naprej, saj s tem dosegamo največji horizontalni “balans”. Pot do jamskega potapljača je dolga, če res želiš biti v vrhu ali kot pravi moj jamski kolega: “Da si dobro utavhan!” 

Čez čas prideva do dela, kjer mi je Michele rekel pred potopom, da ne bova šla dlje, ker se jama mulji še iz stropa. Kar pomeni, da izdihan zrak oz. mehurčki sproščajo padanje mulja na dno oz potapljača. V takem primeru je kaj hitro vidljivost nič. Le-to potem ni varno in niti ni užitka. Zato je bil naenkrat pred menoj prst za obrat. V jamskem potapljanju to pomeni brezpogojno strinjanje in 180° obrat proti izhodu. 

Moje mnenje je, da je to še najmanj zanimiva jama od vseh petih v dolini. Vseeno fantastična izkušnja, a ponovil je ne bi.

Na poti navzdol z nahrbtnikom, sem se vprašal če smo jamski potapljači čisto pri sebi. A tako je pri tem športu. Nekoč mi je “starosta slovenskega potapljanja” rekel, da potapljanje ni šport… 

Kakor sem že v uvodu napisal, rad ponavljam lepe zadeve, zato Italijanske jame obiskujem letno vsaj enkrat če ne gre spomladi, pa jeseni. Zraven vedno vabim jamske potapljače in tu je že povabilo za bralca: če te zadeva zanima in imaš jamski tečaj ali pa ga imaš namen opraviti v prihodnosti si dobrodošel. Povabilo velja tudi za potapljačice, se razume 😉

Jamsko potapljanje seveda ni za vsakogar. Vseeno pa se je meni pokazal v koronskem času, ko je bilo vse zaprto za super aktivnost, še posebno če imaš rad potapljanje. Jame so največkrat daleč od ljudi. Prav tako potrebujejo še druge veščine in so fantastičen način nabiranja kondicije. Poleg tega omogočajo raziskovanje in odkrivanje novih destinacij.

Potapljanje v italijanskih jamah se je dogajalo v minulem letu točno ob dogodku v počastitev 200 letnice zgodovine Grotte Di Oliero. V ta namen so domači jamski potapljači pripravili predavanje, ki je sicer potekalo v italijanščini. Ekipa potapljačev je skozi fotografije razlagala kako je potekalo raziskovanje jame same skozi čas in desetletja. 

V letošnjem letu pa je ravno v času obiska jam potekal avtomobilski Rally Bassano, ki je potekal skozi ozke ulice vasice Valstagna.

Zanimivo je, da med tednom težko naletiš na lokalne jamske potapljače v njihovih jamah. Nedelja pa je bila rezervirana za jamsko potapljanje. To sva z Jurijem uvidela že na parkirišču kjer sva komaj dobila prostor za kombi. Kakor je za nas Slovence priljubljena lokacija Bled ali še bolj Fijesa, so tam jame za lokalne potapljače. 

Preden se odločimo za tovrsten obisk italijanskih jam, je priporočljivo, dapovprašamo na FB-ju o stanju jam. Sedaj imam po tretjem obisku že zadosti povezav z “lokalci” da takoj dobim informacije iz prve roke, koliko je toka v posamezni jami in kakšna je vidljivost. To je vse kar potrebujemo preden se odločimo iti na pot.

Pogoj za tovrstno ekspedicijo je imeti ali pa pred tem opraviti potapljaški jamski tečaj. Po tečaju pa je nujno nabirati izkušnje z izkušenimim potapljači in taka odprava sigurno da svojevrstne.

Potapljači se v jame potapljamo izključno pod pogoji da imamo ustrezno znanje, opravljene tečaje in ustrezno opremo. Zelo pomembno je, da vedno in povsod uporabljamo vodilno vrvico in oznake na njej. Vse potrebno znanje pa se pridobi izključno skozi tečaje jamskega potapljanja. 

Matjaž Repnik