Raziskovanje Palma de Mayorca

Včerajšnji dan raziskovanja Palme de Mayorce, se je zaključil vrhunsko, zatorej sem se danes zbudil nekaj pred 7:00. Zopet tista standardna vožnja na sever preko Palme, dvopasovnica, gužva, kot DARS-ovo parkirišče za 117,50 €/leto. Hitro ugotovim, da bi moral izbrati apartma bolj na sredini otoka, a to vidiš, ko si tam. Tokrat sem si za izhodišče izbral Ermita de la Victòria. Velik brezplačen parking in sledil navodilom iz interneta: “Ta srednje zahtevna pot, ena najbolj dramatičnih obalnih sprehodov na Majorki, vas popelje po strmih grebenih in vrhovih klifov do treh pečin, ki se kot gnezda nahajajo nad polotokom Cap des Pinar. Bodite pozorni na majorško divjo kozo (Capra ageagrus hircus), ki naseljuje te skalnate višine. Pametno se je izogniti opoldanski vročini in s seboj vzeti zemljevid in veliko vode.
Od puščavniškega zavetišča Ermita de la Victòria se pot zlahka vzpenja skozi senčen borov gozd z mamljivimi razgledi na morje. Po približno 15 minutah zavijte levo in sledite oznakam za Penya Rotja in Penya des Migdia na ozko pešpot, ki se vije navkreber skozi gozd, nato pa se rahlo spušča.”
Vse kar je držalo, da hodiš 15minut po makedamu, nakar sem zavil levo na ozko potko, ki je obdana z leseno ograjo. Pot se je kaj kmalu skoraj poravnala in je potekala nad morjem. Morje sicer v daljavi, a vseeno fantastičen pogled nanj. Pot me je vodila skozi dva tunela, očitno narejena pred mnogimi leti. Počasi pridem do konca klifa – Pas de sa Penya Roja. Ob prehodu so vidni ostanki vojaških bunkerjev, stražarnice in obrambnih objektov, ki so služili za zaščito severne obale Mallorce pred pirati. Poizkusim priti naprej do Faro de Punta Sabate, ki je žal zaprt, kakor sem kasneje ugotovil, saj je tam vojska naredila vojaško bazo. Ni mi preostalo drugega, kot da obrnem, se iz Pas de sa Penya Roja povzpnem na vrh Mirador Penya del Migdia, kjer srečam nemško familijo. Gospa se je ravno vrnila iz še enega vrha, dobrih pet minut naprej Top Canó des Moró (355 m). Tam sem naletel na enega nemca in seveda na stari bronasti top iz 17. stoletja, ki poudarja strateški pomen razgledne točke. Razgledi segajo proti polotoku Formentor, zalivu Pollença, zalivu Alcúdia in gorovju Serra de Tramuntana. Razgledi, ki vzamejo dih!

Spust nazaj, ko na maps.me vidim še en vrh vmes in sicer Coll de la Solana, ki me popelje do Puig des Romaní 388m. Čas za dron.

Ogledam si okolico in vidim navdol fantastično plažo. Poglej si fotke v priloženi galeriji. Maps.me pa da bo obhod na sosednje hribe vseeno vzel veliko časa. Ker sem odšel na Palmo za pet dni, bo za prvič vseeno potrebno pohiteti. Vrnem se do Ermita de la Victòria, kjer me čaka avtek.

Nikakor mi ni dalo miru, da ne bi prišel še tja do špice – vojaške baze. Cesta je bila napol zaprta, a seveda nujno iti povohat. Zlodej ne bo šlo. (Mirador). Postavili so “ornk” ograjo. Srečam en par na kolesu, in to je bilo tudi vse od živih. Naredim par fotk in lahko obrnem.

Na poti nazaj se ustavim še na plaži Playa de Olia. Ni bila prav oblegana, pa Tripadivsor je priporočal kuhinjo na plaži, a kot zgleda restavracija še ne obratuje.

Es Mal Pass je bil moj naslednji stop. Čisto po naključju, ker so imeli živilsko trgovino, kjer sem si želel kupit malico. Čez cesto Diving Center. Prijazen nemec mi pove, da ponujajo jamsko potapljanje a bo potrebno počakat kake dest minut, da se vrne lastnik. No po eni uri sem odšel, ker me očitno niso jemali resno. Kljub temu, da me je videl. Mogoče mu nisem ustrezal. Vmes se zadebatiram z velikim nemcem, ki je ravno sestavljal REVO rebrider. Pa sva imela temo okrog rebriderjev in jam. Zabavno. Vmes se pojavi še srbkinja, ki tu dela kot inštruktorica že dve leti. Vprašam kako je potapljanje, pa se ni mogla kaj pohvalit razen nekaj hobotic, grouperjev in seveda obilica cavern v morju.

Ustavim se v Alcúdia, ki je simpatično mestece in ga priporočam na ogled. Že sam sprehod, brez mojega opisa bo zadosti.

Ura je padla nekaj cez dve, ko sem gruntal kaj še narediti, kam iti, da zapolnim popoldan. Ne da od hajka nisem bil že utrujen, pa vseeno sem našel dve opciji Sa Cova Tancada in Cap de Menorca. Slednjega sem na koncu izpustil.

Sa Cova Tancada je opisana na spletu kot turistična jama, kamor vodijo precej pogosto ture. Parking sem našel tu: 39.85273, 3.18043, brezplačen. Potem pa sem se zapodil proti Platja de Coll Baix. Prvi odcep desno in potem slediš pink oznakam na kamnih, najbolj enostavno. Po dobrih 45 minutes hoje čez pot pridem do vhoda. Le-ta leži približno 10 m nad morsko gladino na strmem obalnem pobočju. Jama je dolga približno 250 m in vsebuje več velikih dvoran. Največje dvorane dosegajo več kot 10 m višine. Notranjost krasijo številni stalaktiti, stalagmiti in druge kraške apnenčaste tvorbe. Jama ni turistično urejena in nima osvetlitve, zato je potrebna čelna svetilka. Dostop vključuje pohod skozi borov gozd in nato strm, skalnat spust proti morju, ki zahteva previdnost. Z območja pred jamo so lepi razgledi na zaliv Alcúdia, otoček Alcanada in severno obalo Mallorce. Glede na zakonodajo sem bil mogoče v prekršku, a pred jamo ni čakal noben čuvaj 😉

Pozno popoldan, čas za vrnitev do hotela, večerja in sprehod na ulico, ogled ritk in popokov, jutri pa nov dan za raziskovanje.