Vaditelj športa invalidov

No začelo se je tam enkrat konec novembra, ko mi je Marko Š. poslal vlogo za razpis na ZSIS za Vaditelja športa invalidov. Po pregledu razpisnih pogojev sem ugotovil, da jih nekako izpolnjujem. Posvetujem se z partnerico, ki v športu bistveno prednjači pred menoj / v skupnem sva 1:1 – ona za šport, jaz za izobraževanje invalidov; pa mi pravi Johanna: “ma pejd na seminar, se boš vsaj kej naučil, saj o tem nimaš pojma!” Se strinjam – danes po preslušanem velikem delu teorije se popolnoma strinjam, saj sem se naučil ogromno 😉

Pismo se prijavim in naslednji dan obvestilo – prijave so zaprte! Pa si rečem: “eh sem izpadel !, škoda ;(” Čez par dni pa prileti email s programom in, potrditvijo, da sem sprejet…bomba!

Pa začnemo s predavanji, ki so bila zanimiva, včasih za mene totalno nerazumevajoča – priznam DIF-ovcem je vse kot domač prag, štromarju s kranjske elektro šole pa razne mišice in težave, pa vretenca vse bolj kot le-to. Vseeno je vsaj malenkost odprlo mozeg.

Teme so bile od osnovnih pojmov, oziroma razlag ali porabit besedo invalid in podobno. Okrog tega je ogromno polemike in včasih se kdo lahko počuti “užaljen” 😉

Zelo dobro in meni poučno je bilo predavanje Helene Burger o poškodbi oseb  hrbtenjačo. Ja v okolišu res ni ogromno ljudi, ki bi bili “prijatelji”, “znanci” ali pivski kolegi….

predavanje Matjaža Juharta ali ko ti spodnja čeljust pade na kolena 😉

Zmaga pa je bilo predavanje soimenjaka Matjaža Juhart o gluhih in naglušnih. Brez ene prosojnice ali slida, vse samo z rokami. Tudi predstavitev teh ljudi je bila nekaj kar nam je po pogovoru zunaj na kavi sigurno ostalo v spominu!

Danes se v Športni dvorani Kodeljevo odvija praksa za bodoče vaditelje športa invalidov. Preizkušajo se v strelstvu, atletiki, golbalu, košarki, odbojki, floorballu, namiznem tenisu in boccii(dvoransko balinanje).

Po kratki nekaj tedenski pavzi je sledilo praktičen del in predstavitev različnih športov. Za naziv vaditelj športa invalidov je potrebno imeti 15 ur praktičnega dela. Danes smo oddelali 6 zelo zanimivih ur.  Meni je bilo definitivno top se furati z invalidskimi vozički. Pa, da ne bi kdo narobe razumel, še vedno rad hodim z nogami. Ampak z rokami se počutiš, kot šumaher, ki upravlja dirkalnik F1. Od športov pa so me navdušili košarka, odbojka na tleh (sedeča odbojka) in floorball. Še najmanj pa namizni tenis, kjer gre vse prehitro; strelstvo sem si predstavljal, da ima več adrenalina – tista miniaturna tarča – ma kdo ima potrpljenje za to in golbal – valjanje po tleh mi nekako z izjemo odbojke niti ne sede….joj, da te nekdo šutira z žogo ? 😉

Skratka zanimiv – športno preživet dan; za razliko od ribic – na suhem 😉

In, da povežem še dva članka na mojem blogu, ki sta “krivca” za današnji dan:

• Izobraževanje invalidnih oseb, da postanejo potapljači
• Usposabljanje potapljačev s posebnimi potrebami
• Prvi DDI instruktor v Sloveniji
• DDI potapljaški tečaji za invalidne osebe
• Začetni potapljaški tečaj

Česar pa smo si bili zelo enotni vsi udeleženci – vrhunski športniki  – invalidi, o teh ni potrebno izgubljati besed, saj so tudi slovenski v sami špici v različnih športih.
Vaditelji športa invalidov – med to “aktivnost” se šteje tudi začetni potapljaški tečaj na žalost zelo težko dobimo invalide, ki bi jih to zanimalo. Že starši so problem saj se “bojijo” za svoje otroke; s tem pa jim zapirajo različne možnosti “normalnega” življenja. ŠKODA!